Čez 55 metrov visok cestni most v Solkanu, mimo edine točke, kjer je mogoče v Sloveniji doživeti nepozabno izkušnjo bungee jumpinga, vodi tudi nova čezmejna pešpot, dobrih 80 kilometrov dolg Goriški camino. Ta mali veliki čezmejni camino ima vse, kar imajo precej daljše daljinske poti, a na relativno kratki razdalji, zato ne čudi, da je med ljubitelji hoje z obeh strani meje tako dobro sprejet in obiskan.
Goriški camino (Cammino goriziano ali Iter Goritiense (po latinsko)) se začne v Ogleju, tudi za Slovence zgodovinsko izredno pomembnem kraju, od koder segajo naše skupne evropske korenine. Koliko časa je potrebnega, da se ga prehodi? Odvisno od tempa in načina hoje, fizične pripravljenosti ... Nekateri ga bodo prehodili v dveh ali treh dneh, drugi si bodo vzeli več časa. Snovalci poti predlagajo štiri etape.
Prva je povsem ravninska in pohodnika izpred Oglejske bazilike popelje mimo krajev kot so San Lorenzo, Škocjan ob Soči, Turjak in San Pier d’Isonzo do Zagraja. Poteka pretežno ob poljih, pa tudi ob reki Soči, ki je pred skorajšnjim izlivom v morje precej bolj umirjena kot v Soški dolini na slovenski strani meje. Prva etapa je dolga 28 kilometrov in zahteva približno 7 ur hoje. Za tiste, ki niso uhojeni in jim manjka specifične pohodniške kondicije se kot alternativa ponuja postanek oziroma nočitev v Škocjanu ob Soči, ki je ravno na polovici prve etape, tako da je mogoče iz prve etape narediti tudi dve.
Sledi povsem drugačna, razgibano kraška druga etapa od Zagraja do Mirenskega gradu, dolga 26 kilometrov, ki zahteva +/- 6 ur hoje, na njej pa se, čeprav ni nekih hudih vzponov in spustov, ampak ves čas prijetno valovi, ob koncu dneva nabere za več kot 700 metrov vzpona in skoraj 700 metrov spusta. Na tej etapi je poleg vseh značilnosti kraške krajine, ki v vsakem letnem času spremeni svoj izgled, pohodnikom na voljo tudi pravi muzej prve svetovne vojne na prostem. Gre namreč za območje, kjer na nekdanje dogajanje na Soški fronti in v njenem zaledju še danes spominjajo in opominjajo številni strelski jarki, kaverne, poti, spomeniki in druge vojaške ostaline, na Debeli griži pa tudi čisto pravi muzej.
Pot vodi od Zagraja preko Martinščine do že omenjene Debele Griže, od koder se spusti do Vrha pri Sv. Mihaelu in se nadaljuje po Zgodovinski poti na Brestovec, potem pa prečka mejo in pripelje do Pomnika miru na Cerju, od koder se začne spuščati proti reki Vipavi, malo preden jo doseže pa se znova vzpne na Mirenski grad, kjer se zaključi.
Tretja etapa, ki potohodca z Mirenskega gradu pripelje do Gorice, je povsem ravninska in krajša. Dolga je le 13 kilometrov, tako da se je mogoče bolj posvetiti posebnostim te naše edinstvene meje, od mirenskega pokopališča, kjer so po drugi svetovni vojni mejo potegnili tako nespretno, da so ostali nekateri grobovi na eni, drugi pa na drugi strani državne meje, do stražarskega stolpa na Vrtojbenskem polju, ki je danes najmanjši muzej v Sloveniji, posvečen pa je prav nekdanji meji ... Oznake Salomonovega vozla, s katerimi je Goriški camino označen, vodijo do Šempetra pri Gorici in čez mejo v Gorico, kjer je dovolj zanimivosti in znamenitosti, ki si jih velja ogledati, da se nekoliko krajša etapa izkaže za dobro idejo.
Zadnja etapa se spet začne v urbanem okolju in je uvodoma večinoma ravninska, saj preko goriških ulic in Goriškega gradu popelje preko meje na Kostanjevico, kjer je v Frančiškanskem samostanu grobnica Burbonov, zadnjih francoskih kraljev, potem pa se nadaljuje po ulicah Nove Gorice, mesta, ki se je po drugi svetovni vojni rodilo iz nuje, saj je ostala Gorica na italijanski strani meje, tukajšnji prebivalci pa so čez noč ostali brez gospodarskega, upravnega in kulturnega središča in je bilo treba zgraditi novo. Pred Solkanom zavije na brv čez reko Sočo in se po vznožju Sabotina približa cestnemu mostu, s katerega je lepo viden tudi železniški most, še danes most z največjim kamnitim lokom na svetu.
Pohodniki, ki imajo za sabo že nekaj dni hoje, lahko na solkanskem mostu poskrbijo tudi za malo adrenalina pred samim zaključkom in preverijo, kakšni so občutki ob skoku z elastiko s 55 metrov višine proti gladini reke Soče. Sledi samo še vzpon do 682 metrov visoke Svete Gore, starodavnega romarskega svetišča, najpomembnejšega v zahodni Sloveniji.
Poleg edinstvene čezmejnosti je posebnost Goriškega camina tudi ta, da ga je mogoče za razliko od številnih drugih, ki pozimi zaradi mraza in snega niso dostopni, prehoditi v vseh letnih časih, 365 dni na leto. To omogoča pregovorno mila goriška klima.
Goriški camino nastaja v okviru čezmejnega Interreg projekta Walk2spirit. V njegovem okviru je na Sveti Gori zaživel tudi Center Mir in dobro, prvenstveno namenjen pohodnikom, v njem pa so dobrodošli tudi vsi ostali obiskovalci Svete Gore, ne le verni, ampak tudi neverni in drugače verni.
V centru je na voljo 28 postelj v dveh skupinskih sobah, štirih dvoposteljnih sobah, studiu in dveh apartmajih, pri čemer velja izpostaviti, da je nočitev v skupinski sobi na voljo že za zelo prijaznih 17 evrov. Center Mir in dobro nudi tudi novo skupinsko kuhinjo, jedilnico, dve novi skupinski kopalnici, predavalnico, kjer je mogoče organizirati razne tečaje, seminarje, predavanja, srečanja … in psihoterapevtsko svetovalnico. Od odprtja sredi junija 2024 je center gostil že veliko posameznikov in skupin z vseh koncev Evrope, Avstralije in ZDA.
Več informacij o Goriškem caminu in Centru Mir in dobro je mogoče dobiti na spletni strani, na družbenih omrežjih Facebook in Instagram,v pripravi sta tudi dokumentarni film in tiskani vodnik o poti. V naravi je pot tudi že označena z nalepkami in oznakami s sprejem, na nekaterih mestih, kjer ne prvih ne drugih ni bilo mogoče namestiti, pa so predvidene usmerjevalne table, ki jih bo treba še namestiti. Do takrat so zelo koristen pripomoček GPX sledi, ki jih je mogoče uvoziti s spletne strani in s pomočjo katerih se na poti praktično ni mogoče izgubiti.
